Zgodovina je verzija preteklih dogodkov, za katere so se ljudje odločili, da se strinjajo o njih.

Pred vami je prva knjiga iz zbirke pustolovskih vojnih romanov Lov na generala. Romani se kronološko nadgrajujejo. Naslovljeni so: Operacija Maščevanje, Operacija Belo ter Operacija Pliberk. Na nekonvencionalen način sledijo življenjski zgodbi generala Alexandra Löhra, enega najpomembnejših Hitlerjevih vojskovodij na Balkanu. V romanih so podoživeta tri pomembna obdobja njegovega življenja, povezana z Balkanom, področjem nekdanje Jugoslavije in čisto na koncu, z mojo rodno Koroško. Tam se zgodba začne in dočaka svoj labodji spev. V prvem romanu, Operacija Maščevanje, se sprehajamo skozi obdobje med obema vojnama. Zgodba doseže višek v dveh zgodovinsko pomembnih bitkah z začetka druge svetovne vojne, ki sta spremenili geostrateško podobo takratne Jugoslavije in Evrope: bombardiranju Beograda (nemško: Unternehmen Strafgericht) in nemški invaziji na grški otok Kreta (nemško: Unternehmen Merkur). V drugem romanu, Operacija Belo, v katerem opisujem vojaški operaciji, poznani kot 4. in 5. sovražna ofenziva (nemško: Fall Weiss in Fall Schwarz), vas bom popeljal skozi eno od najbolj tragičnih obdobij v zgodovini Balkana. Obdobje bitk na Neretvi in Sutjeski. Razkril vam bom ozadje dogajanja. Presenečeni boste. Ste morda vedeli, da je bil takrat Tito na tem, da s Hitlerjem podpiše pakt o skupnem napadu na Britance, če bi se ti izkrcali na obali Jadranskega morja? Seveda niste. To zgodbo so nam zgodovinski učbeniki zamolčali. Človeška tragedija, vojaška strateška kalvarija na obeh vojskujočih se straneh in na koncu dva čudeža. Ja, dobesedno čudeža. Dvakrat se je Tito s svojo vojsko skozi šivankino uho rešil pred pogubo. Genialnost? Sreča? Znanje? Naključje? Čudež? Preberite in boste izvedeli. Tretji roman, Operacija Pliberk, zgodbo prestavi v maj leta 1945. Obdobje, ko je Alexandru Löhru svojo armado, ki je štela pol milijona vojakov in ubežnikov, uspelo evakuirati z Balkanskega polotoka in jo popeljati vse do Koroške. Tam se zgodi tretji čudež. Peščici partizanov, okoli 4500 jih je bilo, uspe ustaviti polmilijonsko, še vedno vrhunsko oboroženo nemško armado in jo prisiliti k predaji. Predajo je podpisal general Alexander Löhr. Podpisal in pobegnil. Začne se komedija, ali če želite, tragedija zmešnjav. Začne se lov na generala. Golobradi slovenski partizanski poveljniki, stari nekaj čez 20 let, generala preganjajo po Koroški in ga na koncu ujamejo. In to po tem, ko se je že prebil v Avstrijo in z Britanci sklenil dogovor, da se preda zaveznikom. Hkrati se odvijajo tri usodne bitke: bitka pri Dravogradu (bitka z ustaškimi ubežniki), bitka pri Gornjem Doliču (bitka z ustaškimi ubežniki) in na koncu zadnja bitka na Poljani pri Prevaljah, kjer partizanske enote razbijejo Löhrovo vojaško udarno pest in Nemce prisilijo k dokončni predaji. Pride do krvavih morij neslutenih razsežnosti. Še posebej izstopa bitka pri Gornjem Doliču. V prvi vrsti je bila to humanitarna katastrofa nepredstavljivih razsežnosti, tako kot sta bili humanitarni katastrofi bitka na Neretvi in Sutjeski, s to razliko, da sta se ti dve kalvariji dogajali po mesec dni, medtem ko se je v Gornjem Doliču vse zgodilo v pičlih dveh dneh. Te katastrofe se zgodovinopisje zelo nerado spominja. Kar izpuhtela je tja nekam v nezavedno. Ste vedeli, da je v bitki pri Gornjem Doliču samo v dveh dneh umrlo več kot 4700 nesrečnih duš? Zaradi tisoče mrličev je bil smrad tisto poletje leta 1945 tam tako grozovit, da so daleč naokoli za štiri leta izumrle vse čebele. Sledita labodji spev generala Löhra na sojenju v Beogradu in opis povojnega obdobja, ki ga naš junak, Aleksander, preživlja na Ravnah na Koroškem in tam še zadnjič srečal Tita.

V pripoved je vključena množica generalovih sodobnikov, ki so v njegovi življenjski zgodbi igrali pomembne vloge. Spoznali boste Alexandra Löhra, člane njegovega štaba, Hitlerja, Göringa, Ribbentropa, Goebbelsa, Churchilla, Alana Turinga, Mussolinija, Josipa Broza - Tita, Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca, Vladimirja Vauhnika, Dušana Simovića, kralja Petra II. Karađorđevića, junake 8. bombarderskega polka, Anteja Pavelića in njegovo ženo Maro, Dražo Mihajlovića s plejado četniških vojskovodij, Kočo Popovića, Peko Dapčevića, Savo Kovačevića, Kosto Nadja, Ivana Dolničarja - Janošika, Matevža Haceta, Ivana Kovačića - Efenko, Franca Severja - Franto, Petra Stanteta - Skalo in mnoge druge. Morda boste na trenutke pomislili, da so romani kot avtobusna postaja z nepregledno množico potnikov, ki v pripoved vstopajo, odigrajo svoje vloge, potem pa se za njimi izgubi vsaka sled. Vključno z našimi fiktivnimi junaki, Odredom Frdamanih: Aleksandrom (Canca, Sascha, Sašo, Sandi), Purgerjem, Stevico, Lalo, Ibrom in Borčetom. Saj tako je v življenju, mar ne? Ljudje v naša življenja prihajajo in iz njih izginejo. Kdo so naši junaki in kakšna je bila njihova usoda, boste kmalu izvedeli. Naj vam na tem mestu izdam: ni jim bilo dolgčas. Tudi vam ne bo. To niso suhoparne zgodovinske knjige. So živa in sočna pripoved o času, ki ga naša generacija ni živela. Če bi že moral, bi knjige odložil v predal, na katerem bi se dičila nalepka: pustolovski vojni romani.

Od kod prevzetost z generalom Alexandrom Löhrom? General nastopa že v eni od mojih pesmi, ki sem jo napisal za svojo glasbeno skupino FolkRola. Imenuje se Kärnten. Koroška! Ja, prav ste uganili. Knjige so posvečene moji rodni Koroški. Pri nas na Koroškem so se skozi zgodovino dogajale velike in usodne stvari. Karantánija (tudi Korotán) je bila slovanska plemenska kneževina, oziroma vojvodina, v vzhodnih Alpah. Najverjetneje najstarejša slovanska državna tvorba. Na Koroškem stoji knéžji kámen (nemško Fürstenstein), znan po iniciacijah karantanskih knezov in kasneje koroških vojvod, ki so se tam dogajale. Legenda pravi, da pod goro Peco spi kralj Matjaž. Ko se bo njegova brada devetkrat ovila okoli kamnite mize, se bo prebudil. Takrat naj bi se na Koroško vrnili dobri časi. S svojo vojsko bo premagal sovražnike, pregnal krivico s sveta in spet zavladal. Na Koroškem se je končala druga svetovna vojna. 15. maja 1945 se je na Poljani pri Prevaljah odvila poslednja bitka druge svetovne vojne v Evropi. In to sedem dni po kapitulaciji Nemčije. Eden izmed ključnih akterjev dogodkov iz tega obdobja je bil prav generalpolkovnik Alexander Löhr.¹ Na Koroškem se je dogajalo marsikaj. Nekaj so zgodovinarji zabeležili in je ostalo kot izročilo generacijam, ki prihajajo, marsikaj pa je ostalo zamolčanega in je potonilo v slovensko kolektivno travmo. Šele ko boste prebrali tretjo knjigo, boste razumeli, kaj se je tistega davnega maja 1945 na Koroškem zares dogajalo. Herojsko popotovanje zaključimo v stilu usode klasičnih grških junakov. S sestopom s piedestala. Zaključimo z obdobjem, ko jih zgodovina odvrže nazaj v normalno življenje. V čas, ko se dobro začne spreminjati v zlo. Nič ni večno. Tudi naši junaki niso. V času vojnih grozot časa za samorefleksijo ni. Ne pričakujte pretirane romantike. Obstaja samo borba za golo preživetje. Čas za poglobljena razmišljanja nastopi, ko se vojna umiri, ko so nasprotniki odstranjeni in revolucija začne žreti lastne otroke. Končamo ležerno in razmišljujoče. V čem že je smisel življenja?

Vrnimo se k prvi knjigi, ki jo boste čez nekaj trenutkov začeli prebirati. O čem torej govori prva knjiga? Uvod v knjigo se zgodi v vojaškem zaporu na ulici Đušina 7, v Beogradu, 25. februarja 1947. V zgodbo vstopijo junaki, ki jih boste v pripovedi še srečali. Zgodba se nato vrne na začetek. Nekaj desetletij nazaj v Zgornji Legen pri Slovenj Gradcu, na Jeznikovo kmetijo, imenovano Jeznikovina.² Začnem ležerno in v počasnem ritmu. Predstavim našega junaka Aleksandra. Pošljem ga na Dunaj, kjer se prvič sreča z Alexandrom Löhrom in s kopico drugih zgodovinskih osebnosti. Knjiga začne pridobivati dinamiko. Z Dunaja se zgodba preseli k 8. bombarderskemu letalskemu polku v Banjaluko. Ti fantje so jih generalu Löhru nasmodili okoli ušes. Pa redko kdo to ve. V pripoved vstavim matrico vzporednih zgodb. Dogaja se v Berlinu, na Berghofu, v Beogradu, Aranđelovcu, Sarajevu in Nikšiću. Konča se v Haniji na Kreti. Kako hudiča pridemo tja? V Grčijo? Preberite. Čisto logično je. Na letališču Maléme, blizu Hanije, kjer se je odvila ena izmed najbolj čudaških in krvavih bitk v Evropi – nemški padalski desant na Kreto –, se rodi nastavek za drugo knjigo, ki jo zaznamujeta četrta in peta ofenziva (bitka na Neretvi in bitka na Sutjeski).

Kaj je v knjigah res in kaj je plod moje bujne domišljije? Legitimno vprašanje. Verjetno ste v življenju že kdaj srečali osebo, ki trpi za demenco? Dementni ljudje razvijejo zanimiv psihološki simptom. Iz spomina izbrišejo določeno osebo, skupaj z vso njeno zgodovino. V njihovem spominu ostane prazen predor. Slepa pega. Črna luknja, v kateri zeva temna praznina. Ta oseba ne obstaja več. Ni več sestavni del človekove psihološke dediščine. Ni več del mikrozgodovine. No, recimo, da pri branju knjig uporabite ta princip. Iz pripovedi izbrišite moj alter ego Aleksandra (Canca, Sascha, Sašo, Sandi) in njegove vrle prijatelje iz Odreda Frdamanih: Purgerja, Stevico, Lala, Borčeta in Ibra, pa boste pristali v približku dejanskega dogajanja v obdobju 1920–1976. Knjige temeljijo na poglobljenem in obsežnem proučevanju tega obdobja. Večina dogodkov je resničnih. Izbral sem predvsem tiste, ki so jih zgodovinarji zamolčali. Opisani so intuitivno, temelječ na zgodovinskih dejstvih, hkrati pa na občutjih, ki sem jih doživljal, ko sem bral zgodovinske zapise. V pripoved so vpleteni dogodki iz pričevanj malih ljudi, ki so v tistem času živeli, pa se jih zgodovina ne spominja več. Knjig ne prebirajte z ideološkimi očali na nosu. V pripovedih ni ideološke presoje, kaj je bilo prav in kaj ne, kdo je bil junak in kdo izdajalec, kdo se je boril za pravo stvar in kdo za napačno. Ne sodim, ne obsojam, niti ne poveličujem, še manj malikujem. Tako je pač bilo. Pika. Zgodovino vedno na novo napišejo zmagovalci. Poraženci in njihovi razlogi za to, kar so počeli, nimajo več glasovalne pravice. Zgodovinski viri so v knjigi uporabljeni kot kontekst, ki omogoča lažje razumevanje. Moj cilj ni bil zapisati vsega, kar se je dogajalo. Tega bi bilo preveč. Iskal in predstavil sem predvsem sočne, včasih na prvi pogled neverjetne dogodke, zablode, napake in genialne poteze akterjev zgodbe. Predvsem tiste, ki so, z odhodom generacije, ki je v tistem času živela, potonile v pozabo. Sreča, nesreča, strah, obup, veselje, ljubezen, trpljenje, negotovost, nerodnost, neumnost, nesposobnost, genialnost, junaštvo, strahopetnost, panika, psihopatologija. Na te stvari sem se osredotočil. To so stvari v življenju, ki jih suhoparni zgodovinski zapisi nikoli ne zabeležijo. Zakaj torej prebrati obsežne knjige? Čemu služijo? Kdo to sploh bere? Zanimiva vprašanja. Upam, da vi, bralci, ki premorete več pozornosti in koncentracije, kot jo dandanašnji od nas zahtevajo aplikacije tipa TikTok. Bralci, ki vas zgodovina zanima, še posebej zgodovina pred, med in po drugi svetovni vojni. Predvsem pa vsi, ki radi prebirate zgodbe, polne akcije in dinamike, pa vas zgodovinske knjige na smrt dolgočasijo. Med slednje spadam tudi jaz. Akcije in dinamike v pripovedi ne manjka. Ne bo vam dolgčas. Akcijski prizori in dogodki niso izmišljeni. Bolj kot zvenijo neverjetno in groteskno, bolj so resnični. Večina oseb, ki v zgodbah nastopajo, je dejansko obstajala, in to krvava pod kožo. Z vsemi čustvi, občutji, interesi, željami, težavami, dvomi, zmotami ter vsem drugim, kar spada v človekovo naravo. To so osebe, ki so bile za časa svojega bivanja takšne, kot smo danes mi. Prav nič drugačne. Tudi osebnosti, kot je bil Alexander Löhr, je danes kar nekaj med nami. Razlika je samo v tem, da živijo v drugačnem času in drugačnem okolju. Okolju, v katerem jim družba temnih plati osebnosti ne dovoli razviti. Gre za tiste temne, vedno prisotne psihološke arhetipe v nas, ki samo čakajo na ugodne okoliščine, da se razbohotijo do neslutenih razsežnosti. To so nam na krut in žalosten način pokazale tudi zadnje vojne na Balkanu. Pa še kje drugje. V nas živita tako Bog kot hudič. Prav nič ne pomaga, da je Bog neposlušnega Luciferja iz nebes frcnil v pekel in ga izobčil. Lucifer je dejansko ostal v nebesih. Samo potuhnil se je. Na to skrito plat človeške narave je pred leti opozoril profesor psihologije na ameriški univerzi Stanford, Philip Zimbardo, in jo slikovito opisal v knjigi z naslovom The Lucifer Effect: Understanding How Good People Turn Evil (Random House, 2007).³ Govorim o Luciferjevem učinku. Verjetno ga poznate, pa kljub vsemu. Stanfordski zaporniški eksperiment je razkril, da nore življenjske okoliščine rodijo noro človeško obnašanje. Tudi pri povsem normalnih ljudeh. Zimbarda je zanimalo, zakaj se v spremenjenih življenjskih okoliščinah povsem običajni ljudje spremenijo v pošasti. Luciferjev učinek opisuje lahkotnost prehoda dobrega v zlo. Tako je tudi v mojih knjigah. Nekaj, kar je bilo v nekem trenutku dobro, se prej ali slej prelevi v zlo. Lucifer slejkoprej izstopi iz sence.

Knjige sem začinil z analizo horoskopov akterjev in dogodkov. Uporabil sem instrumentarij psihološke astrologije. Prevedel sem ga v poljudno obliko, da ne bi odvrnili bralcev, ki jih astrologija ne zanima. Če boste ta poglavja preskočili, vam bo žal. To pa zagotovo! Psihološka astrologija namreč tudi tokrat ni zatajila. Z analizo rojstnega horoskopa Alexandra Löhra, horoskopa trenutka njegove smrti in horoskopov nekaterih pomembnih dogodkov, ki jih opisujem, sem opisal energije, ki so takrat prevladovale. Predvsem njihovo psihološko dimenzijo. Zanimivo, kako se stvari ujemajo.

Za tiste, ki se z zgodovino do sedaj niste pretirano ukvarjali, verjetno ne bo odveč, če si, za boljše razumevanje zgodbe, preberete nekaj zgodovinskih dejstev, ki v knjigah služijo kot ozadje dogajanja. Podane so na koncu knjige, v prilogah. Začnite tam in se potem vrnite na začetek pripovedi.

Pa naj bo dovolj paberkovanja. Bralcem želim prijetno, predvsem pa zanimivo branje. Kot sem rekel. Pripoved se začne ležerno. Tako za ogrevanje. Ne obupajte. Sledi niz eksplozivnih srečnih in nesrečnih dogodkov ter situacij, ki vas bodo prikovale k branju

Na juriš!

Samo Javornik

1. Op. a.: O tem obdobju bo govora v tretjem romanu, Operacija Pliberk.

2. Op. a.: Dolžan sem pojasnilo. Jeznikova kmetija je kmetija, kjer sta živela moj dedek in babica (bica) Štefka, po mamini strani. Tam se je rodila moja mama. Tudi Štefka. Na Jeznikovini sem kot otrok preživljal poletja in od Babice Štefke srkal sočne pripovedi o življenju na Legnu, o dogodkih v drugi svetovni vojni, o njenem svetovnem nazoru in še o čem. Zanimiva ženska. Neizobražena, a modra in pametna in po legensko, jasno, neuklonljivo trmasta. Kaj od tega sem verjetno podedoval tudi sam.

3. Op. a.: Luciferjev učinek: razumevanje, kako dobri ljudje postanejo zli (Random House, 2007).